Aleksander Veliki je tovoril v Evropo sol za bogove in kralje. Sol je za naše telo prav tako potrebna kot voda. Kristalna sol vsebuje minerale in mikroelemente, iz katerih je zgrajeno človeško telo. Iz vode in soli se v povezavi z lučjo lahko gradijo celo beljakovinske prvine. Brez kalija in natrija v soli ne bi mogli ne misliti ne delovati. Kuhinjska sol pa je strup. Sol odpravi pomanjkanje energije.


sol

VSE ŽIVLJENJE IZ VODE IN SOLI
O biofiziki vode obstaja veliko literature, biofiziko soli pa je znanost do sedaj komaj upoštevala. Največji raziskovalec soli Peter Ferreira je avgusta 2001 objavil knjigo “Voda in sol, pravir življenja”. Od takrat je samo v nemščini izšlo še šest knjig o himalajski, aleksandrovi, kraljevi soli. Nekateri jo imenujejo tudi Hunza sol – po najbolj zdravem ljudstvu v Himalaji, čeprav kristalno sol ročno kopljejo v rudnikih v Karakorumu. Tudi v Sloveniji imamo že nekaj izkušenj z uporabo prečiščene vode in kristalne soli.

Človeško telo je zgrajeno iz vode in soli. V kristalni soli se nahajajo vsi elementi, iz katerih je narejeno naše telo. V periodičnem sistemu poznamo 92 naravnih elementov. Vsi ti elementi (razen plemenitih plinov) so navzoči v kristalni soli. Pod izrazom “kristalna sol” vedno razumemo skupek vseh naravnih elementov. To izrazoslovje v kemijskem smislu morda ni najbolj primerno in ustrezno, vendar ga uporabljajo tudi znanstveniki, ki se ukvarjajo s to soljo.

V vodi in soli ni ne vitaminov ne beljakovin. Če pa analiziramo vodo in sol v telesu, ugotavljamo, da vitamini in beljakovine niso nič drugega kot zapletene verige molekularnih spojin, ki se posamič nahajajo tako v soli kot v telesu. Iz vode in soli ter luči kot oblike energije lahko nastanejo geometrične povezave, ki so – v biokemičnem smislu – istovetni z našimi vitamini in beljakovinami. Slanica je torej potrebna za izgradnjo vsega življenja.


POSREDNIK MED MATERIJO IN ENERGIJO
Sol je zadnja oblika materije, ki ostane, ko se materija razkroji in preide v finejše strukture. Dr. Wilhelm Schüssler (znan po Schüsslerjevi solni terapiji) je pred več kot sto leti ugotovil, da po sežigu človeškega trupla ne ostane nič drugega kot razne soli, iz katerih obstoji človek. Tudi vse sežigalnice za smeti proizvajajo sol.
Za pomen soli so ljudje (in živali) vedeli že od nekdaj. Najdišča soli so skrbno čuvali, nastale so solne poti. V Alpah je največ soli na Solnograškem, kjer živim tudi sam. Peter Ferreira je doma iz Berchtesgadna, kjer so solne centrale, inštitut ima pa tudi v “solnorodnih” krajih blizu jezera Chiemsee.

Odkritje kristalne soli je tako pomembno,  da bi jo Martin Krpan tovoril tudi iz Himalaje. Rimske vojake so plačevali s soljo, Angleži pa za mesečno plačo uporabljajo izraz “salary”, ki izhaja iz besede salt, sol. Človeku je bila sol za preživetje bolj pomembna kot pa zlato. V nazivih krajev Bad Reichenhall in Hallein tiči keltski izraz za sol, to je “hall”. Beseda sol je nastala v povezavi z besedo sonce, latinsko sol, solis. Mitološko pomeni beseda slanica tekočo sončno energijo. Ta je povezana v geometrično strukturo, ki lahko življenje ustvarja in ga ohranja. Življenje je nastalo iz slanice pramorja.

Vsi elementi vibrirajo; v kristalni soli se nahajajo vibracije vseh elementov, ki sestavljajo človeško telo. Ko informacija = energija = vitalnost pojema, se z uživanjem soli spet zgradi. Čista kristalna sol se geološko imenuje “halit”, kar izhaja iz keltskih izrazov “hall”, vibracija, in “lit”, lux, luč, Licht. V prostem prevodu torej pomeni kristalna sol halit – nihanje luči.

KUBIČNA ZGRADBA SOLI
Vodna kristalna struktura je tetraeder, mrežna struktura soli pa je kocka, v kateri tičijo kvanti luči, biofotoni, ki so čista energija. S sončno energijo je pramorje izhlapelo pred več kot 250 milijoni leti. Energija, ki je bila za to potrebna, je shranjena v kristalni mreži. Z dodatkom vode se mrežna vezanost soli razbije in shranjena energija se sprosti. Voda ionizira elemente, ki so prisotni v kristalni soli. Tako nastane morje energije, ki samo čaka, da ustvari življenje ali da ga ohranja.
Atomska zgradba soli ni molekularna, ampak električna. Zaradi tega je sol tako spremenljiva. Če položimo gorski kristal v vodo in ga po 10 minutah vzamemo ven, je to še vedno isti gorski kristal. Ni se spremenil, ker ima molekularno kristalno strukturo. Svoje nihanje, svoj frekvenčni vzorec je oddal v vodo, kristal pa je ostal takšen, kakršen je bil. Premočno je zasidran v materiji, da bi mu voda lahko obrnila polariteto.


Če pa damo v vodo solni kristal, se ta raztopi. Tako nastane slanica, ki ni ne sol ne voda, ampak predstavlja višjo raven energije. Če slanico izparimo, dobimo spet nazaj sol. Ta spremenljivost soli omogoča, da se sol v našem telesu ne presnavlja. Škrob se spremeni v sladkor, beljakovine v aminokisline, maščoba v glicerin in kislino, sol pa ostane sol. Na razpolago nam je naravnost v ionizirani obliki kot slanica. Vsa hranila moramo najprej razgraditi, da nastane nekaj novega, sol pa ostane sol in celo v možgane pride kot slanica.
Spremenljivost soli je podlaga celične presnove. Življenjsko važen princip presnove pri vseh živih bitjih je osmoza. Tekočine se pretakajo iz ene celice v drugo. Osmozo usmerja koncentracija soli v celicah. Tekočina se pretaka vedno iz celice z manjšo koncentracijo soli v celice z večjo koncentracijo, kajti stene celic so prepustne za vodo, za sol pa ne. Telo hoče tako ustvariti izenačenje koncentracije.

BREZ SOLI NI NITI MISLI NITI DEJANJA
Za vsak najmanjši proces v našem telesu je potrebna sol oziroma njena ionizirana oblika elementov. Naloga živčnih tkiv je dražljaje iz čutnih celic prevajati v možgane, od tod pa v mišice. Če pozitivni kalijevi ioni izstopijo iz tkiva, pozitivni natrijevi ioni pa zaradi velikosti ne morejo vstopiti, nastane na membrani električna napetost.
Zunanja stran je pozitivno, notranja stran pa negativno nabita. Ko je živčna celica vzdražena, doživi membrana obrnitev polov in je tako prepustna za natrijeve ione. V tisočinki sekunde se električna napetost spremeni in pri vsakem živčnem dražljaju sprosti energijo 90 milivoltov. Sprejeti dražljaji se pretvorijo v misli in dejanja. Brez natrija in kalija v soli ne bi mogli niti misliti, kaj šele delovati. Če naj bi popili kozarec vode, je potrebnih več milijonov ukazov in dražljajev. Na začetku je bila misel, ki ni nič drugega kot elektromagnetična vibracijska frekvenca.

Prevodnost soli smo ugotavljali pri pouku fizike. Dva konca pretrganega toka, ki sta pritrjena na žarnico, potopimo v destilirano vodo: luč se ne prižge. Ko pa damo v vodo ščepec soli, žarnica zažari. Nekaj podobnega se dogaja v našem telesu. Ker v glavi nimamo dovolj soli, trpimo za kronično zrahljanim kontaktom zaradi pomanjkanja energije, to je potrebnih informacij. Sol seveda ni zdravilo, sicer bi bilo tudi jabolko zdravilo. Sol je “živilo” z izrednimi sposobnostmi, ki so potrebne za vzdrževanje življenja. V naravni kristalni soli dobimo, kar nam manjka, namreč frekvenčni vzorec in biokemično razpoložljivost.

Zanimivo, da ima naša kri identično sestavo kot slanica pramorja in ima še vedno isto razmerje kot takrat, ko je življenje zapustilo morje. Ta slanica se pretaka po 90.000 kilometrih tekočinskih potokov z dvigajočo in padajočo močjo in tako vzdržuje telesne funkcije.


OD BELEGA ZLATA DO BELEGA STRUPA
Brez soli ni življenja, vendar zdravniki pred soljo svarijo. To pa zato, ker kuhinjska sol nima veliko opraviti s kristalno soljo. Kuhinjska sol je predvsem natrijev klorid in ne sol, kakršno jo potrebujemo v življenju! Z začetkom industrializacije so naravno snov “kemično prečistili” in jo skrčili v natrijev klorid. Bistvene minerale in mikroelemente so enostavno označili kot “onesnaženje” in jih izločili. V kristalni soli je 97 % do 99 % natrijevega klorida. Iz te soli pridobivajo kuhinjsko sol, ki vsebuje 99,5 % do 99,99 % natrijevega klorida. Enako kot pri prečiščenem sladkorju je tudi tu iz belega zlata nastal beli strup. Natrijev klorid je namreč agresivna snov, ki si išče soigralca antagonista, da bi v telesu ostalo nevtralno razmerje. Naravni protiigralci, kot so kalij, kalcij, magnezij in vsi drugi minerali in mikroelementi, imajo svoje specifične frekvenčne vzorce, ki omogočajo geometrično zgradnjo v strukturah. Če teh struktur ni, nimamo energije, nimamo vitalnosti. Soli naj ne bi uživali zaradi okusa, ampak zaradi njenih vibracijskih vzorcev.

Ljudje tako trpijo zaradi pomanjkanja soli in nimajo soli v glavi, čeprav so istočasno prenasičeni z natrijevim kloridom. Pri tem pa potrebuje človek smešnih 0,2 grama soli na dan. Pod to mero nastane lakota po soli, kakor jo poznamo pri živalih. Kuhinjske soli se pri nas porabi 12 do 20 gramov vsak dan, naše telo pa lahko izloči le 5 do 7 gramov kuhinjske soli prek ledvic. Skoraj v vsaki konzervi je kuhinjska sol – in to zaradi konzerviranja. Kuhinjska sol je telesu tujek, katerega se hoče telo čim hitreje iznebiti. Zato so izločilni organi stalno preobloženi.

Kuhinjsko sol, katere ledvice ne morejo izločiti, organizem obda z vodnimi molekulami, da natrij in klorid ionizira in tako nevtralizira. Pri tem organizem vodo pobira iz celic. Telo mora pri tem žrtvovati silno dobro zgrajeno celično vodo, da nevtralizira natrijev klorid. Pri tem pa odmrjejo izsušene celice, ker jim je bila uničena vitalnost. Posledica je tvorba zakisanih edemov in vodnega tkiva, ki se imenuje celulitis. Za vsak gram natrijevega klorida, ki ga ne moremo izločiti, porabi telo 23-kratno količino celične vode. Če je natrijevega klorida še vedno preveč, telo rekristalizira v kuhinjsko sol s pomočjo živalskih beljakovin, kot se pojavljajo v mleku in ki so za telo brez vrednosti in katere mora telo tako ali tako izločiti.
V kolikor tako nastala sečna kislina ni odplaknjena, se rekristalizira z natrijevem kloridom in ti kristali se odlagajo v kosteh in gibalih. Posledica so revmatična obolenja, kot so putika, artroza in artritis, predvsem pa nastajanje ledvičnih in žolčnih kamnov.

NADVLADA KEMIČNE  INDUSTRIJE
Zakaj potem sploh kemično predelujejo sol, da prihaja v naše telo kot strup? Iz preprostega razloga: približno 93 % svetovne pridelave soli uporabijo neposredno ali posredno v industriji. Za to pa potrebujejo kar najbolj čist natrijev klorid, ki omogoča kemične procese, pri katerih bi ostali elementi samo motili.

Kemična industrija medsebojno učinkovanje soli izkorišča za razne procese in produkte ter tako omogoča industrijski napredek. Za sodo, pralni prašek, lak, plastiko, PVC in še za marsikaj drugega, kar nas oddaljuje od narave, se rabi natrijev klorid. Približno 6 do 7 % soli se uporabi kot poceni, agresivni konzervans, ki omogoča, da imajo živila več trajnosti. Skoraj ni industrijske hrane, ki ne bi vsebovala natrijevega klorida, pa naj bo to jogurt, kruh ali šunka. Za logistiko živilske industrije velik blagoslov, ker gre trajnost živil v leta, za človeka pa pomeni usoden razvoj.

Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: