Šola se bo začela tudi za mnoge starše šolarjev – saj vemo, koliko njihovega vključevanja zahteva. Najpomembnejše je prepričanje, da ste najboljši starši za svojega otroka, pa čeprav nimate veliko denarja in imate veliko dela. Pomembno je, da najdete čas in pri večerji vprašate svojega otroka, kaj je doživel čez dan, kakšne težave je imel in kako jih je reševal, kaj je doživel lepega … Lahko si pomagate tudi z obiskom šole za starše.


Dajte mu, kar imate, bodite odkriti, ne obljubljajte nemogočega, in otrok bo zadovoljen in pripravljen, da se za več potrudi tudi sam. In kaj lahko starši sklenete ob začetku šolskega leta?

Imejmo stvarne zahteve do otrok

Saj poznate svojega otroka. Učitelji vam bodo pri oceni sposobnosti vašega otroka lahko zelo pomagali, če jih le vprašate. Saj veste – s prevelikimi ambicijami lahko v najstniku uničite še tisto malo želje po uspehu, ki jo ima vsak izmed njih. Poznam starše, ki svoje otroke na vse načine silijo, da pririnejo do gimnazije. Tam se začne kalvarija zanje in za njihove najstnike. Kadar ne gre za najstnikovo izbiro srednje šole, je verjetnost, da se nam bo upiral, velika. In oboji bomo nesrečni. Najstniku bo ob šolskem neuspehu padla samozavest, kar je najhujše, kar se mu lahko zgodi, starši pa bomo vse bolj pritiskali nanj in možno je, da ga bomo ‘izgubili’. Zato sklenimo kar zdaj: prisluhnimo trokovim željam in sposobnostim, ko se bo odločal za srednjo šolo.

Pri tem je morda težko pozabiti na primerjanje s sosedovimi otroki ali otroki prijateljev … vendar, ali želimo, da bo naš otrok odvetnik, zdravnik, znanstvenik, ali pa morda želimo, da bo srečen? Vem, da se boste znali odločiti, če boste takole premislili.


Šola zahteva od staršev veliko vključujevanja

Vedno iščimo dobro v njih

Ko nam pubertetnica najbolj jezika, se ne poskušajmo meriti z njo. Pomislimo: “Je pa pogumna! Kdo ve, kje ji bo to prišlo prav!” Seveda ji tega ne bomo rekli, nam bo pa pomagalo, da bomo premišljeno povedali po plazu grobih besed, ki jih bomo morda deležni: “Tega si s tvoje strani nisem zaslužil/a, a ker vem, da se ne znajdeš najbolj v svoji puberteti, ti ne zamerim. Rad/a bi, da mi drugič neposredno in brez grobih besed poveš, kar misliš, da ne delam prav …”

Kdo bo iskal dobro v naših najstnikih, če ne mi, njihovi starši? In kako bo naš najstnik vedel, kako naj ravna, če ga bomo zmeraj le kritizirali in mu naštevali napake? Vsak dan mu povejmo vsaj eno dejanje ali njegovo pozitivno lastnost, da mu bomo kazali smer, v katero želimo, da se razvija.

Bodite zatočišče

In še nekaj – saj že veste, samo nikoli ni preveč ponoviti: bodite zatočišče za svojega najstnika. Pogovarjajte se z njim, sprašujte ga čim pogosteje: “Zakaj?” in ga ne obsojajte. Povejte z mirnim glasom, kaj vi mislite o zadevi in mu prepustite, da se bo vse bolj pogosto sam odločal. Seveda starosti primerno. Poskusite skupaj preživeti vsaj vse večerje in nedelje. Nedelje so najboljša priložnost, da si družinski člani izmenjate svoja mnenja, stališča, vrednote, pričakovanja. Da si začrtate naslednji teden. Da začutite drug drugega. Najbolje je, da se skupaj odpravite na družinski izlet. Ni treba, da zapravite veliko denarja. Hrib nad mestom ali vašo vasjo je skoraj zastonj, skupno sopihanje vas bo zbližalo, napolnili si boste akumulatorje in v novi teden boste startali s pozitivno mislijo v glavi: “Saj bo šlo!”

Učitelji in profesorji

Novo leto se začenja tudi za osnovnošolske in srednješolske učitelje. Veliko jih je med njimi, ki se zavedajo, da opravljajo čudovito poslanstvo – spremljajo najstnike na poti odraščanja, ki ni nikoli pusta in dolgočasna. Stojijo jim ob strani v času največjih sprememb v njihovih telesih in dušah. Pomagajo jim znajti se v svetu znanja, ki narašča z vratolomno naglico. Ob njih so, ko se jim morda zaradi težkih družinskih razmer zruši svet. Nekateri izmed učiteljev so deležni te časti, da jih kak najstnik vzame za vzornika. Ali za svetovalca v kakšni svoji življenjski odločitvi. Kakšna odgovornost! In kakšna čast!


Novo šolsko leto, kot že mnogo takih prej, in vendar drugačno. Morda se bojite izgorevanja pri delu z mladimi. To se lahko zgodi, če že vnaprej ne sklenete, da boste poskrbeli za svojo telesno in duševno pripravljenost: “Samo če bom ‘fit’, bom lahko naredil za mlade toliko, kot želijo. To pa pomeni, da moram tudi jaz narediti nekaj zase. Za svoje telo. Vsak dan. Za svojo dušo. Vsak dan. Četudi je to sebično: najprej zase, potem za svojo družino. To bo pomenilo, da pridem pripravljen v službo in da se lažje odzivam na potrebe mladine, ob katerih izpolnjujem svoje poslanstvo.

Začetek šolskega leta je torej lahko nov začetek ne le za mlade, ampak za vse, ki smo poklicno ali osebno z njimi – začnimo skrbeti zase.

mag. Damjana Podkrajšek, dr. med., specialistka šolske medicine, arhiv Zdravja

Komentiraj

*****************