Kolikokrat se vam je zgodilo, da vam je spreten trgovec ali akviziter prodal kakšno stvar, ki je pravzaprav sprva sploh niste želeli kupiti? In ko ste se dodobra zavedli, ste ugotovili, da stvar, o kateri ste slišali toliko lepega, pravzaprav sploh ni kaj prida vredna. Trgovec pa je bil takrat že daleč in se je veselo nasmihal svojemu dobičku. Prav gotovo lahko rečemo, da ste bili v tem primeru aktivni udeleženec sugestije.


sugestija

Sugestija je dejanje, s katerim se neki osebi s strani druge osebe vsili določena misel, ki ni podvržena subjektivni kritiki.

Vsakodnevno življenje je prepleteno z neprestanimi in najrazličnejšimi sugestijami. Če na primer nekdo v napolnjeni koncertni dvorani nenadoma vzklikne: “Ogenj, bežite!”, se neredko zgodi, da ne samo posameznike, ampak vse prisotne zgrabi panika in pričnejo bežati drug čez drugega. To bi bila ena od uspešnih sugestij, ki bi se pri vseh prisotnih spremenila v avtosugestijo, kajti sugestija lahko deluje le takrat, ko je s strani osebe, nad katero je vršena, spremenjena v avtosugestijo. Če bi se prisotni v navedenem primeru najprej vprašali, kje gori in kakšna je nevarnost, potem to ne bi bila več sugestija, saj bi se vmešala normalna kritika in s tem razumska ocenitev situacije.

Ko recimo trgovec hvali svoje blago ali ko fant dvori dekletu ali ko mati tolaži svojega otroka, vsi zavestno ali nezavestno vršijo sugestivni vpliv nanje. Kako bo določena sugestija uspela, je odvisno od tega, koliko je določena oseba ali skupina dovzetna za sugestijo, pa tudi od lastnosti osebe, ki izvaja sugestijo. Ne glede na to, kaj nam govori in kakšne dokaze uporablja, bomo skoraj gotovo prej verjeli ugledni, starejši in avtoritativni osebi kot pa nekemu golobrademu in neuglednemu mladeniču. Prav tako je uspešnost sugestije odvisna od nastopa in prepričljivosti osebe, ki nam skuša vriniti določeno mnenje oziroma misel, ter od labilnosti druge osebe in njenega trenutnega razpoloženja.


Zdravljenje s pomočjo sugestije in avtosugestije

Ta način zdravljenja ni pravzaprav nobena novost. Znano je, da ima vsaka bolezen svojo psihično ozadje, od katerega je v veliki meri odvisno, ali se bo uspešno pozdravila ali pa se bo vse bolj bohotila in razvila v organizmu. S sugestijo ali avtosugestijo je mogoče odpraviti določene psihične motnje.

Primer takšnega zdravljenja je, ko mora bolnik dvajsetkrat glasno ali šepetaje izgovoriti: “Vsak dan se v vsakem pogledu vse boljše počutim.” (Ali “Vsak dan vse bolj napredujem.”) To mora izgovoriti zjutraj, takoj potem, ko se prebudi, in neposredno pred spanjem. Pokazalo se je, da je takrat učinek danih sugestij največji.

Iz življenja vemo, da je vpliv psihičnih dejavnikov na človekov organizem in na posamezne organe zelo velik. Nenadni strah in jeza povzročata bledico na obrazu (rečemo tudi, da je nekomu izginila vsa kri z obraza). Prav tako povzročajo nenadna razburjenja rdečico; omenimo tudi nalezljivo zehanje in smejanje. Majhen otrok lahko prekine igranje celotnega pihalnega orkestra tako, da se postavi prednje in sesa limono. Glasbenikom se zožujejo ustnice in dokler se otrok ne umakne, niso sposobni igrati. Lahko bi našteli še veliko takšnih sugestivnih situacij.

Močno in nenadno hudo doživetje lahko v določenih okoliščinah zmoti delovanje posameznih organov do te mere, da je njihovo nadaljnje delovanje onemogočeno in lahko nastopi smrt. Če se to zgodi v trenutku ali postopoma, je odvisno od moči duševnega stresa. Če je bolj šibak, se delovanje posameznih organov uredi hitreje.


Socialni in religiozni običaji primitivnih ljudstev

Pri nekaterih plemenih je bilo ukoreninjeno verovanje, da mora umreti vsak, ki se dotakne predmeta, ki je razglašen za svetega. Neki poglavar z Nove Zelandije je na primer pustil na poti ostanke svojega kosila. Prišel je suženj, zdrav in močan mladenič, in ker je bil lačen, je hitro zaužil jed, ki jo je poglavar pustil. Šele ko je končal, mu je nekdo iz plemena povedal, da je bila jed poglavarjeva in da je s tem oskrunil svetinjo. Suženj, močan in hraber vojščak, se je potem, ko je to slišal, zgrudil, telo so zajeli krči in naslednji dan je pred zahodom sonca umrl.

Neka ženska iz plemena Maori je jedla sadje z drevesa, ki je raslo na svetem kraju, česar ni vedela. Ko je to izvedela, je popolnoma ponorela od strahu in kričala, da jo bo poglavarjev duh, ki ga je s tem dejanjem užalila, zanesljivo kaznoval s smrtjo. Naslednji dan okrog poldneva je bila že mrtva.

Na podoben način se je soočilo s smrtjo več domorodcev, in sicer zaradi žepnega vžigalnika, ki ga je izgubil njihov poglavar. Slučajno so ga našli, in ker niso vedeli, komu pripada, so ga uporabljali za prižiganje pip. Ko so izvedeli, kdo je lastnik, so umrli od strahu.

Temu seveda gre verjeti, ker nam o tem govori nihče drug kot znani in priznani psihoanalitik Freud. To so jasni primeri avtosugestije, kjer je vse hujši strah igral glavno vlogo do take mere, da je to imelo celo tragične posledice.


Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: