Telepatija je med najbolj raziskovanimi, pa tudi najbolj priljubljenimi pojavi iz domene nadnaravnega. Ime telepatija izhaja iz grških besed “tele” (daleč) in “pathe” (občutek”).


telepatija

Najenostav¬nejša definicija telepatije je, da dve ali več oseb komunicirajo brez neposredne ali posredne fizične zveze, pri čemer pošiljatelj emitira (oddaja) misli, psihične slike in občutke drugi osebi – prejemniku.

Posebna oblika telepatije je branje misli, kjer ni nujno, da ima tudi pošiljatelj nadnaravne sposobnosti. Že v zgodovinskih spisih so navedene mnoge znane osebnosti, ki so znale brati misli. Slav¬ni srednjeveški zdravnik in kemik Paracelsus je trdil, da je “zagospodaril na duhom, s katerega pomočjo lahko vzpostavi stik tako z bližnjimi kot tudi zelo oddaljenimi osebami”. Sholastik Tomaž Akvinski je misli svojih someščanov bral brez kakršnega koli naprezanja. Trdi se, da so tudi v drugi svetovni vojni uporabljali “medije”, t.j. ljudi z nadnaravnimi sposobnostmi, za odkrivanje namer sovražnih strategov.

Dunajski zdravnik iz 19. stol. Franz Anton Mesmer je prvi poskušal podati znanstveno pojasnilo telepatije, prvi uradno objavlje¬ni telepatski eksperiment pa datira iz leta 1886, ko je francoski psiholog Pierre Jeannet na razdaljo, večjo od četrt milje, s pomočjo telepatskih signalov poskušal uspavati neko petdesetletno vaščanko, ne da bi ona o tem kaj vedela. S pomočjo svojega osebja je zabeležil devetnajst uspehov od petindvajsetih poskusov, svojih rezultatov pa si dolgo časa ni upal objaviti, da ne bi ogro¬zil svojega ugleda. Kasneje je dobil veliko podpore, tudi s strani vplivnih ljudi, in nadaljeval s poskusi.


V letu 1927 je leningrajski profesor Vasiljev pred komisijo izve¬del 260 poskusov, pri katerih je hipnotizer skušal najprej vzpos¬taviti kontakt z osebo v sosednjem ločenem prostoru (nekajkrat celo v drugem kraju), jo nato uspavati in na koncu poskusa prebu¬diti. Do neuspeha pri uspavanju osebe je prišlo le šestkrat, pri bujenju pa v enaindvajsetih primerih.

Pričevanja

Obstojajo nekateri podatki, ki pričajo o tem, da so prenos misli na daljavo že zdavnaj pred pričetkom raziskovanj intenzivno upo¬rabljali pripadniki primitivnih narodov. O tem na primer govori pričevanje dr. Kirklanda, ki je na prelomu stoletja deloval v Afriki kot vladni zdravnik. Nekega dne so mu pripeljali domačina s prebodenimi jetri. Takoj po prihodu je zdravnika vprašal, ali bo dočakal jutrišnji dan. Dr. Kirkland mu je odgovoril, da so možnosti v danih okoliščinah izredno majhne. Bolnik je nato izja¬vil, da bi rad vsaj še enkrat videl svoje sorodnike. Ker sredstev za komuniciranje na daljavo tedaj tam še ni bilo, je bilo spričo oddaljenosti njegove vasi obveščanje neizvedljivo, saj je šlo za devet ur prebijanja skozi džunglo. Ker je padal večer, je postalo jasno,  da slovo od sorodnikov ne bo mogoče, takrat pa je bolnik na začudenje vseh prisotnih izjavil, da jih bo obvestil sam. Začudenje je bilo še večje, ko se je navsezgodaj zjutraj cela bolnikova družina pojavila ob postelji in mirno čakala na smrt. Dr. Kirkland je kasneje cel svoj ugled zastavil za trditev, da tokom cele mirne noči ni bilo slišati nikakršnih prenosov sporočil z bobni.

Mnogo znanstvenih raziskav je bilo namenjenih ugotavljanju močnih zvez med enojajčnimi dvojčki, med materami in njihovimi pravkar rojenimi otroki ter celo med živalmi. Poizkusi so dokazovali, da je podzavestno mogoče občutiti pa tudi odposlati tako bolečino kot druge občutke. Kadar tako na primer govorimo o t.im. “materinskem instinktu”, nam te zadeve postanejo kar nekako domače, bolj razumljive ali celo verjetne, prav tako občutenje povezav enojajčnih dvojčkov.

Tako je zabeležen primer iz Zvornika ob Drini iz leta 1980, ko se je spričo svojih prijateljev utapljal neki študent. Kljub hitri pomoči je padel v klinično smrt in “oživel” šele nekaj ur kasneje v mestni bolnišnici. Njegov brat-dvojček je bil tega dne poslovno v Tuzli in se je – v zapisano istem času – sredi ulice prijel za vrat in pričel trditi, da se brat Miro utaplja. Kasneje sta si pred pričami izmenjala svoja praktično identična občutenja. Pri tem pa je potrebno reči, da se nobeden od njiju ne pred tem dogodkom in ne kasneje ni ukvarjal s telepatijo ali z drugimi nadna¬ravnimi poskusi.


Misel v rokah znanosti

Telepatija zelo dobro deluje tudi na zelo velikih oddaljenostih. Tako so leta 1943 delali poskuse na relaciji Leningrad – Sevasto¬pol, ki znaša približno 1700 km zračne črte, in dosegli zelo dobre rezultate, medtem ko so bili približno sočasni poskusi prenosa med Parizom in New Yorkom manj uspešni. Dosti bolj doku¬mentiran in verodostojen pa je naslednji poskus iz srede prejšnjega stoletja.

25. julija 1959 se je na ameriško jedrsko podmornico Nautilus vkrcal skrivnosten potnik. Posadka ni skoraj nič vedela o njem, v glavnem pa je ves čas potovanja prebil v svoji kabini. Nautilus je po vodah Atlantika krožil 16 dni, dvakrat v vsakem dnevu pa je skrivnostni potnik ob točno določenem času kapitanu predal list, na katerem je bilo zapisanih pet simbolov. Vsakič sta se na list oba podpisala ter dodala datum in čas predaje, nato pa list shra¬nila v posebno kuverto v ladijski blagajni.

Bistvo eksperimenta je bilo v tem, da je 2000 km stran v nekem prostoru za posebnim aparatom, zelo podobnim igralnemu aparatu, sedel nek drug človek – “pošiljatelj”. Ta je dvakrat dnevno v roku ene minute iz avtomata vsakič dobil po pet simbolov, nato pa se je na vsakega posebej globoko skoncentriral in ga skušal “pos¬lati” človeku – prejemniku v podmornici. Tudi na tej strani so celoten potek eksperimenta dokumentirali, in ko so 10. avgusta v “Specialnem raziskovalnem centru Westinghouse” odpečatili obe kuverti in primerjali njihovi vsebini, so prišli do naravnost fantastičnih rezultatov. Čez devetdeset odstotkov simbolov se je v popolnosti ujemalo, pri čemer pa matematična verjetnost ob uporabi petih različnih simbolov seveda znaša največ dvajset odstotkov. Prevara je bila ob tem izključena, saj s podmornico, ki je plula v izredno velikih globinah, tedaj ni bilo mogoče vzpostavi¬ti niti radijske zveze. Tako so tudi največji skeptiki med vojaškimi strokovnjaki morali priznati, da je v tem primeru resnično šlo za telepatsko povezavo.

Še bolj spektakularno je slišati, da je leta 1971 član posadke Appolo 14 Edgar Mitchell baje pošiljal slike enakih simbolov četverici nadnaravno sposobnih ljudi – prejemnikov na zemlji. Ker NASA tedaj ni bila pripravljena v svoj program vključiti tudi te vrste eksperimentov, naj bi Mitchell delal na lastno pest. Urad¬nih rezultatov o tem poskusu seveda ni, nekateri viri pa trde, da je po tem poletu NASA “znatno pozornost posvetila tudi temu fenomenu in celo opravila nekatere poskuse”.


Za zaključek recimo, da telepatija pozornosti ne zasluži le zara¬di zanimivosti, temveč zlasti zaradi svoje praktične uporabnosti. Medijska poročila o uspešnem eksperimentu prenosa pravega sporočila iz Inštituta za parapsihološke pojave v Novosibirsku mediju, ki se je nahajal v Miamiju, samo potrjujejo, da se na področju telepatije dogaja veliko novega in se meje sposobnosti človekovega uma vedno bolj premikajo. Prenos natančnega sporočila brez uporabe aparatur, ki imajo omejene zmožnosti kvalitete prenosa (telefaks, telefon in drugo), sploh pa brez možnosti dostopa tretje osebe do poslane informacije, je eden od mnogih izzivov moderne psihološke znanosti.

Aleš Petrič

Komentiraj

*****************