Med vsemi živimi bitji na našem planetu je človek najbolj nebogljen in bolan. Živali poznajo svojo naravno prehrano, ljudem pa so bili poslani učitelji, ki so sporočali, da bomo s svojim načinom prehrane odločilno vplivali na to, kakšni bomo po značaju, izgledu in medsebojnih odnosih.


V zgodovini so takšne učitelje preganjali. Izkušnje so pokazale, da smo ljudje ravno zaradi svoje prehrambene izbire zelo bolni, kar marsikoga vodi v prezgodnji grob.
Največjega učitelja človeštva so potvorili, v njegovem imenu ustanovili cerkev, ki je od drugega stoletja naprej začela učiti ravno nasprotje tistega, na kar je ON pokazal z besedo in zgledom. Tiste ljudi, ki so učili in zlasti živeli tako, kot je učil ON, pa so preganjali in pobijali, češ da so krivoverci! Tega ne ve, kdor se ni ozrl po zgodovini iz tega zornega kota. Rimski Cato je rad ponavljal rek: “Težko je pridigati želodcem, ker nimajo ušes.”

človek

Jean Antoine Gleizes (26.12.1773 – 17.6.1883) je kot prvi zgodovinar v modernih časih napisal knjigo o Kristusovi sveti večerji, kjer pravi (podobno kot tudi večje število drugih mislecev), da je hotel Kristus ljudem v prvi vrsti prinesti zdravje z naravno zdravo prehrano. V tistih časih so ljudje namreč umirali zelo mladi.

Največji odrski umetnik svojega časa, skladatelj Richard Wagner je dobro preštudiral Gleizesovo knjigo o zgodovini pitagorejstva in v svojem najpomembnejšem filozofskem spisu Religija in umetnost poleti leta 1880 zapisal:
“Učitelj rastlinske prehrane Pitagora je bil zavit v skrivnost. Noben modrijan po njem ni premišljeval o bistvu sveta, ne da bi se povračal k njegovemu nauku. Ustanavljali so tihe tovarišije, ki so – skrite pred svetom in njegovim divjanjem – sledile temu nauku kot religiozno čiščenje greha in bede. Med najrevnejšimi in najbolj skritimi pred svetom se je pojavil Zveličar, ki ni pot odrešenja kazal z znanostjo, ampak z zgledom: svoje lastno meso in kri je dal kot zadnjo spravno daritev za vso pregrešno prelito kri in pobito meso. Namesto tega je ponudil svojim učencem vino in kruh za vsakdanjo hrano rekoč: ‘Samo to uživajte v moj spomin’. To je edini odrešilni obred krščanske vere: z gojenjem tega obreda dovršimo ves Odrešenikov nauk.”
Wagner iz tega izvaja, da bo cerkev propadla, ker se ni vzdrževala živalske prehrane. Iz tega pa  sledi nenehno propadanje človeškega rodu.


Bistvo prvotnega krščanstva (in prvotni kristjani so se imenovali ebioniti, nazorejci, enkratiti in zlasti eseni, ki je o njih največji judovski zgodovinar Jožef Flavij iz prvega stoletja zapisal, da so bili “Pitagorejci”) je bila vzdržnost. In če je bilo rečeno, da je rešitev sveta v postu in molitvi, potem je dobro, da vemo, da se post začne “s prenehanjem uživanja mesa”, kakor o tem geslu piše tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. A že v nekaj stoletjih po Jezusovi smrti se je Cerkev odvrnila od tega nauka in se priklonila stari praksi, ki so jo v Jahvetovem imenu ponujali duhovniki, teologi, pismouki in veleposestniki. Učili so, da se vse tegobe in grehi izbrišejo, če darujejo ovco ali kako drugo žival, samo po sebi pa je umevno, da jo potem spečejo in pojedo.

Dvesto usodnih let

Leta 112 je Plinij mlajši, guverner v maloazijski Bitiniji, poročal cesarju Trajanu, kako ravna z voditelji novega gibanja. Vprašal ga je, ali ravna pravilno. Veleposestniki so zahtevali smrtno kazen za voditelje novega gibanja, ker ljudje niso več kupovali ovac, templji so bili zaprti, ljudje pa ovac tudi niso več darovali. “Novi ljudje” da se shajajo dvakrat na dan, je pisal, zjutraj k petju in molitvi ter zvečer k skupni jedi. Če so sodišča pripravila obtožence, da so odstopili od skupne večerje, so jih potem izpustijo na prostost. Seveda, saj so postali spet “spametovani potrošniki” in s tem podpirali veleposestnike, trgovce, mesarje, klavce, bankirje, policijo, vojsko – vse to je bilo namreč na en ali drugi način povezano z mesojedstvom.

Dvesto let po tem, po zmagi cesarja Konstantina, je že prevladalo krščanstvo čisto drugačne vrste. Še v drugem stoletju je rimski odvetnik, kristjan Tertulijan, pisal, da “imajo že dve vrsti kristjanov: eni so taki, ki še vedno ne jedo mesa, drugi pa taki, ki se imajo za kristjane, čeprav jedo meso”. V tedanjih zapisih lahko sledimo, kako je rimska Cerkev vedno bolj prihajala pod oblast nasilnih mesojedcev, ki je skupine, živeče po Jezusovem in Pitagorovem nauku, vedno bolj žigosala kot krivoverce. Tako kot je pred tem država preganjala kristjane, ki so živeli vzdržno, tako je za časa Konstantina v imenu krščanstva preganjala Jezusove učence (!), dokler jih ni kot skupine popolnoma iztrebila, pobila in sežgala njihove knjige.

Dve leti po Konstantinovi zmagi je cerkveni zbor v Ancyri (današnja Ankara), torej približno tam, kjer je dvesto let prej Plinij ugotovil, da so ljudje prenehali jesti živali, celo izdal odredbo, po kateri so bili iz cerkvenega občestva izločeni vsi duhovniki in diakoni, ki niso hoteli jesti mesa. To se je zgodilo leta 314 in Cerkev takih odločitev v praksi ni nikdar spreminjala, čeprav je trulska sinoda leta 691 izobčila iz cerkve vse, ki uživajo kri, kot so že tedaj davnega leta 50 sklenili apostoli na prvem “cerkvenem” zboru.


Tako je v drugi polovici tretjega stoletja veliki grški filozof Porfirij med drugim poročal, da v Rimu obstajajo kristjani, ki pa da lahko jedo meso in pijejo alkohol. Ali niso vsi Rimljani počeli tega? Nikakor ne. Kdor je imel možnost, se izobraževal in bil član kakšne filozofske skupine, se je vsega tega vzdržal, saj začetek vsake modrosti je vzdržnost. Tudi cesar Julijan omenja v svojih spisih isto dejstvo, torej se je to dogajalo še v drugi polovici četrtega stoletja. O tem pa je v 18. stoletju pisal tudi filozof Voltaire.

Krivoverstvo

Odkar se je pojavil Kristus, ni več dovoljeno uživanje mesa. Hieronim (340-420), učenjak,  ki je dal današnjo obliko Bibliji, po rodu iz naših krajev, je v knjigi Contra Jovinianum opisal pitagorejski način življenja tudi pri esenih ter drugih filozofih in narodih. Knjigo je napisal zato, ker je po njegovem odhodu v Rimu nastopil menih Jovinian, ki je učil tisto, kar danes uči Cerkev, da je namreč Kristus s smrtjo na križu izbrisal vse naše prejšnje in bodoče grehe, zato lahko živimo in uživamo, kakor hočemo, torej smemo tudi ubijati in jesti živali. Hieronim je svojo knjigo strnil v izrek:
“Adamu in Evi je Bog prepovedal jesti živali; ljudje so se pokvarili in prestopali ta prvi naravni zakon. Odkar pa je Jezus prišel, je spet prepovedano uživanje mesa. Jezus je namreč povezal konec z začetkom, rekoč, da je on alfa in omega, začetek in konec.”
Hieronimova knjiga Proti Jovinianu ni prevedena v noben moderni jezik. Kako to? Prav zaradi tega, seveda. Teologi se bojijo takih spisov. Seveda še dolgo ne bo prevedena.

V srednjem veku, potem ko so bili okrutno iztrebljeni južnofrancoski vegetarijanski Albižani in so se samo preživeli posamezniki skrivali po Evropi, je kot kriterij, se pravi za razpoznavni znak krivoverstva veljalo prav dejstvo, ali je kdo jedel meso ali ne. Obstajajo zapisani inkvizicijski protokoli o obsojanju na smrt ljudi, ki niso hoteli jesti mesa. Tega verni ljudje danes ne verjamejo.

Vsi voditelji ljudstva pobirajo iz zgodovine in iz znanosti tisto, kar laska in koristi njihovemu lastnemu okusu. Za drugo plat nimajo posluha. Tako je tudi v Stari zavezi zapisano, naj človek daruje in peče živali (razen prašičev in nekaj drugih “nečistih” živali). Knjiga Levitik je tako pravi priročnik za klavce, mesarje in kuharice. Odrešenje iz sužnosti Egipta naj bi bilo v tem, da se zakolje enoletno neomadeževano moško jagnje (eno žival na deset ljudi). Po drugi strani pa je v Svetem pismu polno opominov, naj nehajo s takšnim početjem.


Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: