Družba otrokom danes ponuja pravljice, risanke, filme z različno vsebino, ki ni vedno pozitivno naravnana. Ob tem velja poudariti, da imajo te vsebine na odraščajoče otroke velik vpliv in zanje nosijo sporočilno vrednost. Zaradi tega je pomembno, da starši skrbno izberete knjigo kot tudi risanko ali film. Tokrat se bomo osredotočili predvsem na pravljice in zgodbe, ki z malo kreativnosti otroku lahko pomagajo pri izražanju čustev in prepoznavanju občutkov.


Darja Bitenc - pravljice za otroke
Darja Bitenc, terapevtska svetovalka za otroke in starše ter ustvarjalka zgodb.

Darja Bitenc, terapevtska svetovalka za otroke in starše ter ustvarjalka zgodb pravi, da pripovedovanje in branje pravljic sega že zelo dolgo nazaj v preteklost, ko so se zelo dobro zavedali zdravilnosti tega »običaja«. Velikokrat so prebirali pravljice v skupini, saj so razumeli moč, ki jo ustvari skupina. Danes pa smo malce pozabili, kako pomembno je, da si vzamemo čas in se zares povežemo z otrokom prek pravljice. »Najbližje so mi stare pravljice, ki so se ohranile skozi mnogo generacij. Tudi nekaj novih mi je zelo pri srcu, nekatere pa sicer nimajo prave globlje vsebine, ki bi otroku predale življenjsko sporočilo, nas pa lahko pocrkljajo za lahko noč,« pravi Darja Bitenc.

Tudi razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek pravi, da je pomembno, da je izbrana zgodba primerna za starost otrok in da je kakovostna. V zgodbah lahko nastopajo »pozitivni« in »negativni« junaki; otroci pa morajo slediti vsebini do take mere, da prepoznajo, kdaj gre za zaželena in kdaj za nesprejemljiva vedenja; kaj je dobro in kaj slabo; kaj se lahko zgodi zares in kaj le v domišljiji. Zato je zelo pomembna izbira vsebin, ki ji otroci lahko sledijo in pri tem je ključnega pomena starševska vloga.

Pravljica pride in seže globlje v našo podzavest kot analitični pristopi iskanja čustvenih blokad. Daje nam večji občutek varnosti, zato nam odkrije čustva, ki bi jih sicer pustili pod preprogo. Pravljica je lahko »diagnostični pripomoček«, kako priti do čustev, ki jih otrok ali mi sami doživljamo.

Spodbujajo naj zaupanje in srčnost

»Kakovostne pravljice so tiste, ki govorijo o pravih vrednotah človeka, ne zatiskajo oči pred slabimi dejanji in nesrečami, ki se godijo v realnem življenju, dajejo občutek resničnega sveta, hkrati pa, zaradi srečnega konca, tudi občutek varnosti, zaupanja, vztrajnosti. Spodbujajo k temu, da ponovno vstanemo po padcu, da se ne ustavimo, niti ko ostanemo sami, prestrašeni, lačni, zapuščeni, prevarani, napadeni. Povezujejo nas s staro modrostjo, ki bi se v obliki naukov že zdavnaj izgubila, v obliki zgodb pa je ostala prisotna in nam daje temelj, na katerem lahko stojimo, kot so stale generacije pred nami,« pripoveduje Darja Bitenc.


moč pravljic za otroke

Moč ljubeče povezanosti

»Največja težava danes je ta, da starši ob otroku niso prisotni. Polni vsakodnevnih skrbi in svojih stisk, ki prihajajo iz nepredelanih nakopičenih čustev, te prenašajo nezavedno na otroke. Prebiranje pravljic pa ima s tega vidika zdravilen učinek pravzaprav na starša in otroka, saj se med njima vzpostavi energetska izmenjava. Prav zaradi tega je pomembno, da starši najprej pri sebi začutijo toplino in pomirjenost, ki jo bodo naprej prenesli na otroka,« razlaga Darja Bitenc.

Pravljice ustvarijo prostor v dimenzijah, ki presegajo naše običajne zaznave. S prebiranjem smo skupaj z otrokom . Skupaj vstopimo v svet, ki nas navdihuje, nam daje zaupanje v dobro ter spodbuja vztrajnost. Ko dva ali več ljudi skupaj bere pravljico, se tako ustvari polje povezanosti. Povezanost pa je zdravilna in pomaga pri doživljanju čustev in občutkov, kot so strah, žalost, nesprejetost, nevrednost, nizko samopodobo, zapuščenost itd. Otroka naj starši budno opazujejo, saj iz njegovih odzivov lahko razberejo, kaj doživlja in kaj se z njim dogaja. Preko tega, kaj doživljajo liki in junaki v pravljici, lahko zaznajo njegove stiske in veselje ter ga pri tem potolažijo oziroma podprejo. »Za takšno prisotnost je pomembno, da se starši pred branjem umirijo, začutijo sebe in svoje notranje doživljanje, prepoznajo svoja čustva in misli ter se nato ‘prečiščeni’ teh popolnoma posvetijo otroku.«

Ko dva ali več ljudi skupaj bere pravljico, se ustvari polje povezanosti. Povezanost pa je zdravilna in pomaga pri doživljanju čustev in občutkov, kot so strah, žalost, nesprejetost, nevrednost, nizko samopodobo, zapuščenost itd. Otroka naj starši budno opazujejo, saj iz njegovih odzivov lahko razberejo, kaj doživlja in kaj se z njim dogaja.

Pomen sporočilne vrednosti

»Pravljica pride in seže globlje v našo podzavest kot analitični pristopi iskanja čustvenih blokad. Daje nam večji občutek varnosti, zato nam odkrije čustva, ki bi jih sicer pustili pod preprogo. Pravljica je lahko »diagnostični pripomoček«, kako priti do čustev, ki jih otrok ali mi sami doživljamo,« pravi Darja Bitenc.

Tudi Dr. Ljubica Marjanovič Umek razlaga, da imajo pravljice, zgodbe, kot tudi risanke, lutkovne predstave praviloma za otroke močno sporočilno vrednost, saj v veliki meri gradijo na malčkovem/otrokovem čustvenem doživljanju. Gre za različna čustva, kot npr. veselje, ljubezen, strah, jeza, ki jih otroci ob poslušanju ali gledanju podoživijo in na različne načine predelajo ter jih na izrazni ravni »prenašajo« tudi v igro (zlasti simbolno), likovno izražanje, pripovedovanje. Pomembno vlogo v risankah, pravljicah igrajo tudi junaki oziroma junakinje, s katerimi se otroci identificirajo in prevzemajo njihova vedenja, ravnanja, odzivanja. Morda velja posebej poudariti, da izsledki raziskav niso enoznačni, ko npr. govorimo o vplivu zgodb, risank, filmov na otrokovo vedenje. Ko so preučevali, kako npr. risanke, v katerih je veliko agresivnega odzivanja, vplivajo na otroke, ki take risanke gledajo, so ugotovili, da ne gre le za odnos risanka z agresivno vsebino – agresivno vedenje otrok. Nekateri otroci so stopnjo nasilnega vedenja ob gledanju risank z agresivno vsebino celo znižali, kar so si razlagali s tem, da so otroci že v času gledanja sprostili svoje notranje napetosti in zato njihovo vedenje po zaključku gledanja risanke ni bilo nasilnejše kot prej. Spet drugi raziskovalci opozarjajo, da imajo pri gledanju /poslušanju tovrstnih vsebin ključno vlogo odrasle osebe: če so le te pozitivno podkrepile vedenje junaka/-inje, ki se je vedel nasilno, npr. z besedami »Bravo, dajmo še …«, potem je bilo to močno sporočilo za otroka gledalca/poslušalca, da gre za vedenje, ki ga velja posnemati. Odrasla oseba je v očeh otrok pomembna avtoriteta,« sklene.


pravljice za otroke

Zgodbo lahko napišete sami

Darja Bitenc pravi, da lahko zdravilno zgodbo ustvarimo sami s pomočjo otrokove domišljije, in sicer tako, da zgodbo vodimo do srečnega konca – razrešitve položaja. Naša in otrokova domišljija je namreč naravnana tako, da iz občutkov in nesproščenih čustev, ki jih doživljamo, zgradimo svojo zgodbo. Ta proces je običajno nezaveden, lahko pa ga zavestno opazujemo in ustvarimo zgodbo. Ker so ta čustva velikokrat lahko negativna, je naša naloga, da jih ob koncu usmerimo v pozitivna in naredimo srečen konec. Preden pa se starši z otroki lotite pisanja, je pomembno, da skupaj ustvarite ljubeče vzdušje, kjer se bo otrok čutil sprejetega in bo lahko varno izrazil čustva. Otrok naj izbere svojega junaka, saj se bo tako še lažje povezal z njim. Najbolj bistveno je, da pri ustvarjanju zavestno ljubeče sprejemamo junaka zgodbe, to, kar se mu dogaja, kar čuti, in nato zavestno prikličemo pozitivna čustva in usmerimo dogajanje v srečen konec. Četudi ima zgodba na začetku lahko negativno komponento, sestavljeno iz žalosti, nemoči, jeze je bistveno, zaupanje in vedenje,da zgodba ne ostane negativna. Zdravilna pot pisanja je, da v polnosti doživimo in začutimo zgodbo ter v njo vnesemo ključne zdravilne komponente: pogum, ljubezen, zaupanje, srčnost.

Nastalo zgodbo naj ima otrok pogosto ob sebi. Lahko jo tudi večkrat prebere ali se nanjo spomni. Zgodba naj bo zanj pripomoček, ki mu lahko pomaga pri srečevanju z različnimi izzivi v šoli, med sovrstniki, doma, saj ta predstavlja pot od težave do rešitve.

Ko opazimo, da je otrok žalosten, ga je strah oz. doživlja stisko, lahko prek pravljice poskusimo odkleniti in sprostiti njegovo doživljanje. Otroka vprašajmo, kdo je njegov pravljični prijatelj in kaj doživlja. Dovolimo mu, da sam izbere svojega junaka zgodbe, prek katerega bo (na simbolni ravni) izrazil svoja čustva in dogajanje. Pomembno je, da ste ob njem prisotni in ljubeče opazujete, kaj se dogaja z otrokom in kako opisuje doživljanje junaka. Ko otrok izrazi strah, žalost, stisko itd., pa je bistveno, da starši dovolite te občutke, nato pa v sebi prikličete in začutite občutke ljubezni, moči, vrednosti in s pravimi vprašanji zgodbo usmerite v pozitiven zaključek, ki je poln zaupanja, vztrajnosti, veselja, poguma. Zgodbo lahko tudi narišeta, saj tako dobi večjo vrednost.

Darja Bitenc opiše praktičen primer dečka, ki je bil pobit in žalosten zaradi občutka krivde, ki ga je imel zaradi padca s kolesom ob spustu po hribu navzdol. Deček je bil prepričan, da se ne bi smel voziti tako hitro in da mora biti kaznovan. Na simbolni ravni je svoje občutke izrazil prek zgodbe o želvi, ki je pristala na hrbtu in se nikakor ni mogla postaviti nazaj na noge. Obtičala je. Nikogar ni bilo, ki bi ji pomagal, sama se ni mogla obrniti. Deček je povedal, da se je kotalila po bregu navzdol, da je bila to njena igra. Ko sta prišla do sklepa, da je v redu, da se želva zabava in igra, se je želva spomnila, da če se odrine dovolj visoko, se lahko v zraku obrne in pristane na nogah in deček je postal vesel – razrešil je občutek krivde.

Komentiraj

*****************