Magija je vedno burila radovednost in hkrati vzbujala grozo. Sledimo ji lahko daleč v preteklost: celo najstarejši dokazi o obstoju človeka so obenem tudi dokazi za obstoj magije. Magija je vplivala na religijo, umetnost, obrt, kmetijstvo, znanost, državne in družbene ustanove.


V Evropi se je v rimskemu imperiju ob začetku našega štetja oblikovala takoimenovana zahodnjaška tradicija magije, ki pa je le mešanje in prenašanje magičnih izročil iz starejših obdobij. V Rimu, takratnem središču sveta, so se križala in mešala izročila iz severa, osrčja Evrope in Azije ter Afrike. Popeljali vas bomo skozi njeno zgodovino in za vas odgrnili tančico skrivnosti.

magija

Kaj je magija

Vsaka magija je poskus uporabe nadnaravne moči, ki jo človek dobi s pomočjo magičnih postopkov. Ti magični postopki imajo neposreden in avtomatičen vpliv na človeka in naravo. Zgodovino magije je nemogoče obravnavati ločeno od zgodovine religije ali znanosti. Bistvena razlika med religijo, znanostjo in magijo pa je ta, da gre pri religiji predvsem za čaščenje nečesa in pri znanosti za razlaganje nečesa, medtem ko pa magija pomeni ukazovanje – naravi in človeku. Magija se ukvarja predvsem z vprašanjem, kako doseči zaželeno dejstvo, kako z nadnaravno močjo obvladati situacijo. Skozi dolga stoletja je imela magija vedno veliko privržencev. Najenostavnejša razlaga za popularnost magije je, da je uspešna. Ne vedno, toda še vedno dovolj pogosto, da nas prepriča in nam vliva zaupanje.

Magija pračloveka

Vera v magijo je pračloveku pomagala pri povezovanju v skupnost in ji je dala moč, da njeni člani zavrnejo nadnaravno zlo, ki jih je plašilo. Povečala je njihovo odločnost in jim vlivala samozaupanje. O magiji pračloveka nam govorijo predvsem stenske slike v jamah, kjer so praljudje iskali zatočišče. Na stene so risali živali, ki so ranjene z orožjem in pri tem trdno verovali, da se bo vsebina slik uresničila v naravi – njihove puščice bodo z lahkoto pobile plen. V nekaterih jamah na slikah prepoznamo ljudi, ki nosijo živalske maske. Verjetno so predzgodovinski čarovniki, ki so si nadeli živalske kože in v ritualih oponašali živalske glasove in tako poizkušali pridobiti oblast nad živalmi. Verovali so, da bodo ti obredi omogočali pračloveku dober ulov, saj bodo črede divjih živali zelo številne, v določenih trenutkih pa bodo črede manj pozorne na lovce, saj bodo začarane. Primitivna plemena v Aziji in Afriki še danes še danes lovijo divjad tako, da se maskirajo s pomočjo živalskih mask in se poizkušajo neopazno približati čredam. Najzanimivejšo stensko sliko so našli v jami Trois Freres na jugu Francije. Predstavlja lahko boga ali pa čarovnika, ki nosi živalsko kožo in rep, na glavi pa ima masko sove z jelenjimi rogovi.


Šamani

Vrače predzgodovinskih plemen imenujemo šamani. To so bili posamezniki, ki so imeli nenavadne sposobnosti: imeli so nadnaravno moč, lahko so videli v prihodnost, vedeli so, kaj se istočasno dogaja na zelo oddaljenih krajih, lahko so ljudi zdravili ali jim priklicali bolezen. Šamanizem je bil zelo razširjen od Skandinavije do Indonezije, poznali pa so ga tudi Indijanci v Severni Ameriki. Še danes obstaja ponekod v Sibiriji, vendar je slabo raziskan, saj so bile državne oblasti takšnim proučevanjem močno nenaklonjene.

Šaman je strokovnjak za vse svete in skrivnostne stvari, ki jih je lahko spoznal s pomočjo svojih tajnih moči, ki jih običajni ljudje nimajo. Šamani so trdili, da v transu izstopijo iz svojega telesa in potujejo na zelo oddaljene kraje in tam opazujejo dogodke. Lahko se povzpnejo v nebo ali pa v podzemlje – v svet mrtvih in duhov. Tam se jim razkrijejo pravi odgovori na zastavljena vprašanja. Šamani lahko lebdijo v zraku, istočasno jih ljudje lahko vidijo na različnih krajih. Vidijo v bodočnost, lahko postanejo nevidni, lahko ubijajo na daljavo, lahko se spremenijo v kakšno žival. Vse te sposobnosti so jih skratka naredile za najpomembnejše ljudi v družbi, za posrednike med bogovi in ljudmi, vsaj v davnih časih, ko so ljudje verjeli v njihove nadnaravne sposobnosti. V tem obdobju magija ni služila interesom posameznika, pač pa so jo uporabljali za splošen napredek cele skupnosti. Sestavni del magičnih obredov je bil ples oziroma poskakovanje, ki je ustvarjal ekstazo oziroma nadnaravne fizične moči, simboliziral pa je tudi seksualnost in oplojevanje ženske.

Magija starih grkov

V stari Grčiji so Menade, častilke boga Dioniza, ponoči v transu dirjale po pobočjih gričev. Nosile so maske in so bile odete v živalske kože, povite z bršljanom, v rokah so držale kače ali pa si jih celo vpletle v lase. Ko je obred dosegel vrhunec, so kače raztrgale in jih surovo pojedle. Na začetku so verjetno žrtvovali ljudi in so kače žrtveni objekt postale šele v kasnejših obdobjih. Menade so verovale, da jedo samega Dioniza, ki jih napolni z nadnaravno močjo, ki jih nato napravi neobčutljive za bolečino. Tako so v rokah lahko držale žerjavico, ne da bi se opekle.

Spolnost in magija

V tem času je bil seks sestavni del magije. Pripomogel je k večji vitalnosti in plodnosti ter blagostanju. Vladarji Babilona so se vsako leto tajno poročili z boginjo Ištar, ki jo je predstavljala izbrana svečenica. Ta tajna poroka in leto dni seksualnosti z “boginjo” je po verovanju Babiloncem prinesla plodnost zemlje in napredek države. Le malokdo ve, da se je prav iz teh obredov sčasoma razvila prostitucija. Prostitutke so se zbirale okoli svetišč boginje plodnosti v Mezopotamiji, Mali Aziji, Siriji in Egiptu, ljudje pa jih niso zaničevali, saj so verjeli, da njihova aktivnost prinese obilno žetev.


V tem času je vladar Azije predstavljal središče magije. S tem pa je bil tudi zelo izpostavljen magičnim urokom sovražnikom. Perzijski vladarji so zato vedno uživali hrano za zaveso, ki jih  je zaščitila pred magijo. Med obedi so bili namreč najbolj ranljivi. Zaradi zaščite pred škodljivimi uroki so se imena egipčanskih faraonov vedno zapisana v zaščitni okvir. Nekateri vladarji v Aziji so za prvih sto dni vladanja na prestol postavili svojega dvojnika. Tako so morebitni zli uroki zadeli njega, in če je tudi preživel teh sto dni, so ga potem usmrtili.
Stari zapisi nam pripovedujejo, da so faraoni lahko z ukrivljeno palico našli vodo v puščavi, kar je bilo v puščavskem Egiptu zelo pomembno. Skrivnost odkrivanja vode so skrbno čuvali in jo prenašali iz roda v rod. Če so njihove nadnaravne moči začele usihati, so jih usmrtili, največkrat so jih zadavili ali pa celo razčetverili, na njihovo mesto pa je prišel mlajši vladar, poln magičnih energij. Da bi faraoni preprečili tako krut konec, so se oblačili v magična oblačila, za slovesnosti pa so si nadeli tudi kozjo brado in živalski rep.

Izum pisave je bil le dodatno orožje magov. V pradavnini je bila večina ljudi nepismena, pravzaprav so znali brati in pisati le svečeniki in visoki državni dostojanstveniki, kar je skrivnost pisave samo še povečalo. Učinek pisave je bil večji, če so besede zapisali v dragocene materiale: zlato ali drago in poldrago kamenje. Grki so to pisavo poimenovali hieroglifi, kar pomeni “sveta rezbarija”. Hieroglifi so močno magijsko avro ohranili vse do današnjih dni.

Bela in črna magija

Magijo danes mnogi delijo na belo in črno magijo. Bela magija naj bi bila dobra, črna pa zla. Takšne delitve v zgodovine ne poznamo in je pravzaprav nesmiselna. Vrač, ki odvrne prekletstvo od svojega plemena in škoduje sovražniku, bo s stališča svojega plemena uporabljal belo magijo, saj bo deloval v dobrobit plemena, s stališča nasprotnega plemena, ki jim bo škodoval, pa bo uporabljal črno magijo.

Rim

Rimski imperij je bil precej podoben sodobni Evropi. Znanost je hitro napredovala, zanimanje za tradicionalno religijo je upadlo in ljudje so se vse bolj navduševali za okultizem. To je vznemirjalo konservativce in racionaliste. Preprosti ljudje so se zanimali za neobičajne sekte, kulte in magijo, izobraženci pa bolj za astrologijo. Ker je bil rimski imperij zelo velik, so na zahod lahko prodrle informacije o vzhodnjaških, azijskih religijah, magiji in astrologiji, ki pa so se obogatile z egipčanskim izročilom. Rimski bogovi so se z napredkom države pretvarjali v abstraktne, od vsakodnevnega življenja odtujene like. Ljudje so začeli dvomiti, če njihovi bogovi res obstajajo.


To je bil čas velikih osvajalskih pohodov in v vse večji državi se je posameznik počutil vse manjši in nepomembnejši. Hitra rast velikih mest je ljudi odtujila od narave in ustaljenega življenjskega ritma, družinske vezi so postajale šibkejše, povečala pa se je tudi mobilnost prebivalstva. Zaradi vsega tega je nastopila kriza identitete – ljudje so se vse bolj pogosto spraševali, kakšen je smisel njihovega življenja, kaj so in kam pripadajo.
Državna religija jim na vsa ta vprašanja ni dala odgovora, nove religije, skrivnostni kulti, čarovniki, astrologi in vedeževalci pa so jim nudili pristnejši in neposrednješi pristop k sreči, odrešitvi in psihični varnosti. Nekatere skupine so pomenile za državo določeno nevarnost, saj jih je bilo težko nadzorovati, v svojem bistvu pa so bile precej anarhistične.

Komentiraj

Ne zamudite zanimivih vsebin: